17.8.2010
Zaplujte v Črnogorske vode!
Začetek črnogorskih voda je oddaljen od slovenskih cca 320 Nm. Kar spoštljiva razdalja. Ali pa tudi ne? Vse je odvisno od načina plovbe.
Če se odločimo za odprtomorski način, se razdelimo v straže (gvardije) in plujemo noč ter dan, začnemo morje in razdalje na njem zelo drugače doživljati. Marsikaj postane doseglivejše. Tisti, ki imate svoje barko nižje na Jadranu vam je južni Jadran (južni Jadran se namreč začne šele pri Dubrovniku) še doseglivejši, da ne omenjamo tistih, ki barko najemate, in lahko izhodišče postavite poljubno.
Kakor koli, zaplujte v te vode. Midva sva se morala glede na razpoložljivi čas zadovoljiti z Boka Kotorskim zalivom, a povem vam, da je teden dni v njem minil kot dah.
Odjavo lahko naredimo v Cavtatu, majhnem slikovitem mestecu, oddaljenem dobrih pet milj od Dubrovnika. Tu sva bila deležna prijaznost, ki ni več tako pogosta. Kdaj se vam je nazadnje zgodilo, da je natakar, ko vam je postregel pivo, ob tem zaželel še »uživajte«…pa tako malo je treba.
Prvo mesto v Boki, kjer je možno narediti prijavo, v kolikor zaplujemo v Boka Kotorsko, je mesto Zelenika, nedaleč stran od Herceg-novega (hercegnovski zaliv). Vinjeta za teden dni znaša 57€, črnogorsko zastavico dobiš ob plačilu.
Včasih je bila Boka Kotorska asociacija za bojno ladjevje. Tega se da, ko zapuščamo hecegnovski zaliv in se približujemo tivatskemu, še kar nekaj videti. A nekoč močno oborožene bojne ladje, imajo zdaj vrednost le še starega železa. Žalosten pogled pravzaprav na vsako ladjo, ki ne more več pluti, pa naj bo karkoli. Še pred kratkim je bila vsa bivša jugo mornarica nameščena tu, v Tivatu. Danes pa nastaja tu moderna marina Porto Montenegro, v katero investira kanadski milijonar 600 milijonov evrov…Na mestnem pomolu v neposredni bližini marine v nastajanju, pristaneva kot edina potovalna jadrnica, koliko časa še? Ob pristanku spoznava, da sva privezana v neposredni bližini legendarne šolske jadrnice »Jadran«, ponosne 60 metrske trojambornice, zgrajene leta 1931. Že tedaj je bila ponos kraljeve Jugoslavije. Jadrnica s svojimi 930 m2 jader, je še vedno v top kondiciji in ponosno vije črnogorsko zastavo. Ne sprejemajo več obiskovalcev, nama uspe. Črnogorsko slovensko prijateljstvo naj bi bilo tradicionalno. Razkažejo nama jo do potankosti. Gledava vse detajle in spoštljivo srkava zgodovino. Prijaznim dečkom podariva bibitko »Šukljetove frankinje«, ki jo kasneje pa oni s hvaležnostjo srkajo…
Nadaljujeva s plovbo po tem fjordu, ki je sama po sebi nadvse zanimiva. Kulisa, tudi več kot tisoč metrov okoliških visokih gora, je mogočna. Morje se tu neposredno srečuje s pravimi gorami, gore z nebom, vesoljem. Obiskovalci smo majčkeni ob vsem, pa vendar del te igre. Pokrajina ima v igri svetlobe izza visokih vrhov, kjer so nemalokrat ob jutrih prisotne tudi impresionistične meglice, tako navdušujoče prizore, da ne veš, ali bi skupaj zgolj opazoval, risal, fotografiral ali pesnil…
Ob prehodu iz tivatskega zaliva v risanski, oz. kotorski, zapluješ v pravo ožino, široko le cca 0,2 Nm in že se znajdeš pred slikovitim mestom Perast s svojima otočkoma. Na enem je cerkvica »Gospa od Škrpjela« in ima sinji modri kupoli. Pravzaprav je to umetni otok, ki je nastajal v preteklosti, ko so domačini nanašali kamenje in potapljali barke ob čer, na kateri naj bi bila, tako pravi legenda, najdena čudežna ikona…Vse skupaj je preraslo v stoletja ohranjeni običaj, imenovan «fašinada« in 22. julija vsako leto domači možje z okrašenimi čolni pripeljejo kamenje, ki ga zmečejo ob ta umetni otok in ga s tem vzdržujejo. O bogatih zbirkah v cerkvici »Gospe od Škrpjela« bi se lahko razpisal še in še, a bi to preraslo okvire tega zapisa. Napišem lahko samo ….noro noro…obiska vredno. Na sosednjem otoku, ki je le nekaj deset metrov oddaljen je opatija »Sv Djordje«, okoli katere je polno cipres. S temačno silhueto predstavlja nadvse zanimiv kontrast »Gospe od Škrpjela«
Kotor je seveda mesto, ki ga obiščeva. Bogata, zanimiva arhitektura in zgodovina navdušujeta na vsakem koraku. In kot se za pomorce spodobi, iz radovednosti pokukava v pomorski muzej. Vstopava radovedno, izstopava z globokim spoštovanjem do tega ponosnega in sposobnega naroda, ki je premogel toliko sposobnih pomorščakov in vojskovodij. Marsikateri med njimi je bil kot sposobni poklican v carsko Rusijo. Razstavišče obsega dve nadstropji, ob vsaki zaključeni celoti preko slušalke poslušaš avdio vodiča. Res kapo dol pred tem muzejem…predvsem pa…imajo res kaj pokazati in povedati.
Kotor navduši tudi s svojo tržnico. Ajme….Poleg dobre založenosti s sadjem in zelenjavo so tu še druge dobrote. Njegoški pršut moraš poskusiti pri vsaki branjevki, drugače se zameriš. In siri….uuuu, jasno da kravji, ovčji in kozji, to tako ali tako. Ampak sirov je še mnogo, mnogo vrst glede na različne dodane dodatke, oz.dišavnice. Tudi z svežimi borovnicami. Vse malo pogustiraš, jasno…«ajde dušo probaj, ne treba kupit« in seveda se kar raztopiš in tako kupiš hlebček tukaj in hlebček tam, pa seveda se podobno ne odpoveš njegoškemu pršutu. Nabavljeno dopolniš z olivami. Olive pa…ma da ti oči ven padejo. Prodajajo se predvsem olive iz slanice, tako, na kilo. Izbiraš med mnogimi različnimi vrstami oliv, mnoge tudi z dodatki, ki seveda dajejo končni pečat okusu. Predno uspeš dopovedati, da razmišljaš o dag, ti v vrečko že filajo drugo kilo, a ko vidiš, da boš le tako lahko okusil široko paleto različnih vrst, si rečeš »k vragu« in ko baba že neha sipat, si umisliš še eno šefljo tistih tam v levem kotu. Krasno! Mika te še dimljeni krap, velikosti tamburice in še in še. Ampak treba se je vendarle umiriti. Zlahka pa lahko nabaviš tu tudi ustrojene kože, vse »svetovne vrste sandal«, Raybanke, modrce ipd. (modrce se ne probava kot pršute, sire in olive…)
Ko si v Kotorju seveda želiš obhoditi 4,5 km dolgo obrambno obzidje, debelo od 2 do 16 metrov. Na koncu si vesel, da je dostopen samo manjši del. 1350 stopnic te lepo zasopiha. Pogled iz vrha je veličasten in žeja neizmerna, ko se vrneš…in treba je zvrnit kakšno »Nikšičko«, al' pa dva.
Ne moremo govoriti o Boki, ne da bi omenili hrano. Ribe bomo raje naročali drugje, tu je bogata izbira jedi iz žara in ta stil. In ko se usedeš kam, ma saj ne veš kaj bi. Čevapi in pljeske itak, ampak tu vabijo tudi vešalice, mučkalice, uštipci…jej je jej…adijo pamet. Vse sočno in vabljivo…uuuu
Dotaknimo se še družbenega in kulturnega življenja. V Herceg-novem je bil v tem času otvoritev filmskega festivala z bogatim ognjemetom, v Kotorju ribja fešta in tradicionalni Kotorski karneval. Ja prav ste prebrali. Pravi karneval z 24 nastopajočimi skupinami in cca tri tisoč obiskovalci, kot je bilo kasneje moč prebrati v medijih. Uro in pol je trajal barviti mimohod. Seveda pa je bil v teh dneh še kakšen koncert in 3krat razprodana gledališka predstava »Don Juan«. Dolgega časa tu torej ni.
Kako je s sidrišči, privezi…? Sidrišče postane vsak del obale, kje je morje dovolj plitvo. Dno ob obali ne zaključuje s skalami, kot smo sicer navajen, ampak je več ali manj, razumljivo, na koncu v plitvejšem delu mulj. Seveda ni nikjer naših »prijateljev z blokci«, da bi ti zaračunali sidranje. Kjer so pomoli in je prostor, lahko mirno pristaneš…in…saj ne moreš verjeti in tudi tu ne plačaš.
Urejeni in plačljivi privezi so v Herceg-novem (za valobranom; elektrika in voda) in seveda v marinah (Tivat, Kotor). Z gorivom se lahko oskrbimo v Herceg novem a je mišljeno bolj, da si natočiš v kanistre ali pa v Kotorju, kjer je ob marini urejena črpalka.
Plačilno sredstvo je euro!
Na koncu naj poudarim. Črna gora je presenetila v vsakem pogledu. Je dežela, kjer imaš kaj videti. Tu imaš spet občutek, da si dobrodošel turist. Ljudje so silno prijazni, cene pa so enake ali pri nekaterih stvareh celo nižje kot doma…
Zapuščala sva Boka Kotorsko in naredila še kratek postanek za jutranjo kavo v Tivatu, za sosednjo mizo pa je nek domači mešani pevski zbor prepeval pesmi, vse vezane na morje. Edina poslušalca poleg domačih sva bila…po vsaki pesmi si nisva mogla kaj, da ne bi zaploskala. Malo kasneje so odhajali. Vsak se je za hip ustavil pri nama in se zahvalil….midva seveda nazaj. Več ob slovesu z Boka Kotorsko ni bilo moč doživeti…
Je še kakšen razlog, da ne bi zapluli v te vode?
/Gregor Čampa/